Vedno ko sem bila pri babici na obisku, sem jo rada opazovala, kako je rada vrtnarila. No, saj včasih sem ji tudi pomagala, čeprav je v večini primerov raje videla da ni nobenega drugega v vrtu, saj se je bala, da bi gaj ponesreči pohodili, narobe utrgali, ali karkoli kar ne bi bilo v redu.
Tako je vedno, ko je izruvala kaj korenja ali solato, ali kakršno koli drugo zelenjavo, jo je vedno oprala kar zunaj, saj je imela zunaj tudi vrtni umivalnik. Tako je manj zemlje odnesla v hišo in pa tudi olajšala si je kar nekaj dela s tem, saj je bila posledično tudi njena kuhinja manj umazana od zemlje. Prav tako, pa je bil vrtni umivalnik tudi praktičen za čiščenje blatnih čevljev, saj ni marala da jih nosimo v hišo. Ali pa kakršnekoli druge takšne stvari, je raje videla, da smo jih oprali kar zunaj. Je pa ta vrtni umivalnik imel možnost tudi za napeljavo cevi, tako da je še posebej prišel pav, ko je bilo potrebno očistit psa, ko je prišel iz sprehoda ves umazan. Najboljše pa se je obnesel poleti, saj smo se otroci zelo radi igrali okoli njega in se špricali, ali pa polnili vodne balone. Pa tudi ob žeji, ni bilo potrebno hodit neprestano v hišo, saj je bila voda zunaj pitna. Navsezadnje je bil vrtni umivalnik res prava atrakcija že od otroštva, zato sem vedela, da ko bom tudi sama imela hišo, bo vrtni umivalnik obvezen tudi na naši terasi. Sploh pa, jih danes tudi že dobiš v raznoraznih oblikah kot tudi materialih, a najverjetneje bi se sama odločila za kamnitega, takšnega, ki ima zraven prostor dati še eno sklade zelenjave zraven.
Takšnega kot ga ima babi, saj ko se enkrat takole navadiš, si res ne predstavljam, da bi živela v takšni hiši in vrtnega umivalnika ne bi imela.