Prijazen gospod, ki je imel narejen izpit za čoln, nas je res popeljal na bližnji otok, v katerega smo se vsi, zelo zagledali. Pot do tja s čolnom je trajala približno pol ure in ko smo prišli tja, je bila ura še vedno dopoldan. S seboj smo imeli zelo veliko hrane, da ne bomo lačni in žejni, ker nismo veliko časa, nam bo odgovarjalo bit tam. Na tem otoku ni bilo namreč nič. Le narava in zelo lepa plaža. Bil je srednje velik otok in bil je res prijeten.
Malce nas je bilo strah, da bomo res prišili domov in se ne bo gospod, ki je imel izpit za čoln v nekem trenutku, odločil, da nas pustili same tam. Telefoni niti niso imeli signalov, in če bi šlo, karkoli narobe ne bi mogli poklicati niti pomoči verjetno. Morda bi deloval klic v sili, ampak tega nisem šla preverjat. Tudi, če bi kdorkoli od nas ime izpit za čoln ne bi mogli nikamor.
Tam smo bili nekaj ur. Sprehodili smo se po otoku in opazovali naravo. Privoščili smo si tudi kopanje v izjemno čistem morju, ki je bilo tam. Pojedli smo tudi pripravljeno malico, potem smo se odločili, da grem nazaj proti apartmaju. Na srečo nas je gospod, ki je imel izpit za čoln, počakal, zasidran v senci na plaži. Ko smo prišli tja, ga najprej nismo našli, potem smo pa videli, da se je pod senco naredil svoj kotiček za spanje. Ponudili smo mu seveda, da se nam lahko pridruži pri raziskovanju otoka, ko smo prispeli, ampak je rekel, da bi se raje naspal, saj je bil že zelo velikokrat na otoku in ga zelo dobro pozna.
Vseeno mi je bilo malce žal, ker nisem vedela, ali je gospod imel vsaj kakšen prigrizek s seboj. Nam je ostalo tako veliko hrane, da sem mu ponudila en sendvič, ki ga je na koncu vendarle sprejel. Ko smo prodali nazaj na obalo, se je gospod, ki je imel izpit za čoln, prijazno poslovil in zahvalil in mi smo odšli proti svojemu apartmaju.