Še ne zgodba o uspehu. Moje podjetje za urejevanje vrtov cveti kot rože moje punce na balkonu. S Francijevo pomočjo sva tako uspešna, da nama novih strank ni potrebno več jemati. Naredila sva si krog rednih strank, kar nama zadostuje za mirno in lepo življenje, kar pa je najbolj pomembno, najin urnik dela traja osem ur in niti minute več.
Se zgodi kdaj, da delava malo čez, vendar je to bolj izjema kot pravilo. Živimo pa v državi, kjer se zakoni spreminjajo hitreje kot peče pek svoj kruh v pekarni. Še dobro, da je moja računovodkinja moja sestra, ki me opozarja na vse novosti in nepravilnosti. V začetku moje podjetniške poti urejevalca vrtov, ni bilo posebnih zahtev pri registraciji, delal sem lahko vse kar se vrtov tiče, zdaj pa si je nekdo zmislil, da v sklopu urejanja vrtov obrezovanje dreves ni več dovoljeno. Po novem mora obrezovanje dreves izvajati pooblaščena oseba, v navadnem jeziku to pomeni, da mora to delati gozdar. Pa staknemo glave, kaj narediti.
Pa je spet sreča na naši strani, prijatelj Bine, ki je bil zaposlen na gozdarskem inštitutu je zaradi krčenja zaposlenih izgubil službo. Po tehtnem premisleku se Bine odloči, da se nama pridruži v mojem podjetju. Bine ima končano gozdarsko šolo, tako, da bo sedaj obrezovanje dreves tudi v naši ponudbi. Sestra je uredila vse potrebno pri do registraciji, da bo zadoščeno vsem določenim pogojem, ki jih je postavila država s svojimi zakoni, uredila je še tudi nekaj denarja iz strani države, ki ponuja nepovratna sredstva na tem področju.
Nabavili smo šle en malo kamion, da lahko odpadke, ki nastanejo pri obrezovanje dreves, tudi varno odpeljemo na deponijo. Tukaj gre predvsem za odžagano vejevje in listje.
Nove stranke so zdaj dobrodošle, moramo povečati obseg dela, da bomo imeli vsi trije kaj delati in da bo dovolj denarja za vse tri.…