Že cel teden moja nesrečna kuhinja ne pride na vrsto, da bi jo pospravila do konca. Pride ravno toliko na vrsto, da jo toliko pospravim, da imam vsaj malo prostora za tisto, kar potrebujem, in to je vse. Običajno skrbim za red, ampak tokrat žal ne zmorem.
Služba, sestanki po službi in dodatne obveznosti doma in enostavno ne zmorem. Prav upam, da ne dobim še kakšnega obiska, ker upam, da tale kuhinja ne pride do vidnega polja nikogar. Danes je četrtek in nekatere stvari so umazane že od ponedeljka. Če pa že imam nekaj več časa, pa obležim popolnoma utrujena na sedežni, da se vsaj malo odpočijem.
V ponedeljek sem odšla od doma ob sedmih zjutraj, kuhinja je bila v pol ure popolnoma razmetana, ker sem si zajtrk naredila tako hitro kot še nikoli. Vrnila sem se komaj ob osmih zvečer s hrano iz restavracije, ki sem si jo naročila za seboj. Ko sem pojedla sem bila popolnoma brez moči, da bi še karkoli pomila. Šla sem le še pod tuš in v posteljo. V torek in sredo je bila podobna zgodba.
Danes bom sicer, končno mnogo prej doma, ampak imam občutek, da bom raje počivala cel dan kakor pa, da bi bila kuhinja na vrsti za pospravljanje. Saj je jutri nov dan. In če mi danes uspe, da se odpočijem, bo jutri vse mnogo lažje. Jutri imam namreč zelo malo dela, in ker sem toliko delala prve dni v tednu, bom lahko prej odšla iz službe. Sem skoraj prepričana, da si bom najprej naredila kavo, nato pospravila ves nered in šele potem poskrbela za počitek. Vsekakor želim, da bi imela popolnoma prost vikend. Vsaj od čiščenja.
Še dobro, da je bil zelo uspešen teden glede na to, da sem bila tako leteča. Tako imam vsaj pozitivno opravičilo, da je moja kuhinja to teden prava zmešnjava nereda.…